Troy Baylliss Toby

Bernski planšarski pes je prijazen, dobrodušen družinski pes. Rad ima otroke in jih varuje je zvest prijatelj, ki se z lahkoto uči.

nedelja, 1. april 2012

Izbirate ime za vašega psa in nimate nobene ideje ?

Tukaj imate nekaj linkov za izbiro
- http://www.kuzek.si/vse-za-kuzka/imena-za-pse/
- http://labradorfanclub.2forum.biz/t572-imena-za-pse

- http://www.psi-za-neznalice.com/se%2010%20d.htm

Avtor Toby ob 10:02

Pošlji objavo po e-pošti BlogThis!Skupna raba v storitvi Twitter Skupna raba v storitvi Facebook Deli na spletnem mestu Pinterest

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov

Naročite se na: Objavi komentarje (Atom)

Opis našega junaka

Toby: teža: 47kg plečna višina: 63cm

Ogled mojega celotnega profila

Povezava na Lorryjino novo spletno stran

http://www.bernski.com

Najlepše je v senci ;)

Najlepše je v senci ;)

PIKNIK

PIKNIK

KuKuc

KuKuc

Kitana&mladički

Kitana&mladički

z najboljšo prijateljico Lory v travi :)

z najboljšo prijateljico Lory v travi :)

Torta mame Kitane in legla 2008

Torta mame Kitane in legla 2008

na sprehodu

na sprehodu

Zgodovina Berenskega planšarja

Zgodovina

Zgodovina bernskega planšarskega psa, ki ga mnogi odlikujejo kot enega izmed najlepših psov na svetu, kar brez dvoma je, sega daleč v preteklost.Prvi predniki bernskega planšarskega psa, so se začeli pojavljati med leti 4000 in 1800 pred našim štetjem na današnjem ozemlju Švice.O koreninah bernskega planšarskega psa nimamo točnih podatkov, saj so raziskovanja današnjega modernega časa, teze iz preteklosti ovrgla in podatki iz preteklosti, ki bi nam povedali kaj več in kaj bolj specifičnega, na žalost niso bili dokumentirani.Lahko pa zagotovo rečemo, da ima korenine v osrednji Švici in da le te segajo daleč v preteklost. Bernski planšar naj bi imel prednike v pasmah tipa mastif, ki so jih v Švico pripeljali Romani, približno 2000 let nazaj. Romanske pse so uporabljali za čuvanje in pašo čred domačih živali, kot so ovce in krave, ki so jih s seboj pripeljali Romani.
Bernski planšarski pes se je sprva imenoval Dürrbachler. To ime je dobil po lokaciji, kjer se je ta prečudoviti dolgodlaki tribarvni pes pogosto pojavljal in razvijal, to je bila vasica Dürrbach in istoimenski hotel, v katerem so bernske planšarje oziroma takratne Dürrbachlerje kupovali in prodajali. Vasica Dürrbach pa se je nahajala blizu Riggisberga na področju Berna.Takratni bernski planšarji so bili vsestranski kmečki psi, ki so budno čuvali kmetijo, spremljali krave na pašnike in iz njih, vlekli vozičke natovorjene z mlekom in ob hladnih večerih predano greli noge svojim lastnikom.Današnji bernski planšarji imajo še vedno v sebi nekaj teh prvinskih nagonov po vleki, čuvanju in ostalih aktivnostih takratnega Dürrbachlerja, le da se intenzivnost teh nagonov od psa do psa razlikujejo in niso več tako izrazite.Konec 19. stoletja je bernski planšarski pes oziroma Dürrbachler skoraj izumrl. Vendar so k sreči na prelomu v 20. stoletje švicarski kinologi uvideli, da bi bilo izumrtje te pasme, ki je imela veliko odličnih kvalitet, bila velika napaka in izguba za kinologijo.Le ti kinologi so bernskega planšarskega psa pripeljali iz osamljenih vasic v njihov domači kanton Bern in ga začeli predstavljati javnosti in s tem povečevati zanimanje za to prečudovito pasmo.Dürrbachler je bil leta 1902 prvič predstavljen javnosti na švicarski razstavi psov v Ostermundigenu, ki jo je organiziral prvi kinološki klub po imenu Berna, ki je bil ustanovljen leta 1899 in je imel vzrejno komisijo, ki je nadzorovala in se ukvarjala z vzrejo pasemskih psov. Predstavniki pasme so bili predstavljeni na razstavah tudi v letih 1904 in 1907.Prvi bernski planšarji oziroma takrat še Dürbachlerji so bili registrirani leta 1904 v Švici. To so bili trije samci po imenih Ringgi, Prinz in Phylax, družbo pa jim je delala samička po imenu Belline.Kar pomeni, da je pasma registrirana v švicarsko rodovno knjigo od leta 1904.Po videnem na pasjih razstavah, je v letu 1907 nekaj vzrediteljev iz Burgdorfa sklenilo, da se bodo posvetili tej pasmi in začeli promovirati vzrejo teh čudovitih psov z ustanovitvijo kluba »Schweizerische Durrbach Klub« in z določitvijo karakteristik in standarda pasme. Tako se je začela načrtna vzreja pasme. Dürbachler pa se je tako razvijal in izpopolnjeval v Švici, hkrati pa je pasma pridobivala vse več simpatizerjev tudi v drugih deželah. Leta 1907 je bila pasja razstava v Luzernu, kjer so svoje pse razstavili tudi vzreditelji iz Burgdorfa, na razstavi pa je sodil prof. dr. Albert Heim (1849-1937), ki je bil velik kinološki poznavalec in strokovnjak. Po srečanju z mogočnim tribarvnežem je prof. dr. Albert Heim začel temeljito preučevati pasmo, ki je bila v kinologiji novinka in seveda zanimiva. Vse svoje ugotovitve o novi pasmi je objavil časopisu nacionalnega kinološkega kluba. S tem je naredil za bernskega planšarskega psa zelo veliko, saj je s svojim obsežnim znanjem in znanim imenom, veliko naredil na področju vzreje in razvoja pasme. V Burgdorfu je bil istega leta v novembru ustanovljen klub po imenu Swiss Dürrbach Klub, z namenom, da bi vzreja Dürrbachlerja potekala načrtno in strokovno.

Klub je svoj namen uresničil več kot uspešno, saj so že leto kasneje na mednarodni razstavi psov v Langenthalnu in hkrati na 25. obletnici švicarske kinološke zveze, predstavili 21 predstavnikov pasme, kar pa je pomenilo za Dürrbachlerja oziroma današnjega bernskega planšarskega psa potrditev svetle in zagotovljene prihodnosti pasme, poleg vsega pa si je pasma zagotovila svoje mesto med priznanimi pasmami sveta.Prav tako leta 1908, je Dürrbach Klub objavil standard pasme. Leta 1910 se je na razstavi v Burgdorfu predstavilo že 107 predstavnikov Dürrbachlerja, ki so jih pripeljali kmetje iz te regije. Na pobudo prof. dr. Alberta Heima so leta 1912 spremenili ime kluba Dürrbach Klub v Berner Sennenhund Klub in ime pasme spremnili iz Dürrbachlerja v Bernskega planšarskega psa (Berner Sennenhund), z namenom uskladitve imena z ostalimi tremi sorodnimi švicarskimi pasmami, katere so: Veliki švicarski planšarski pes (Grosser Schweizer Sennenhund), Appenzellski planšarski pes (Appenzeller Sennenhund) ter Entlebuški planšarski pes (Entlebucher Sennenhun). Današnji bernski planšarski pes, je zelo poznana in priljubljena pasma po celem svetu, saj je odličen družinski pes, čudovite zunanjosti, pri kateri vsem pasjim ljubiteljem zastane dih, simpatičen in mil pogled omehča dušo, karakter pa vas povsem prevzame in zasvoji.

ŠOLANJE

Čeprav bernski planšarji na prvi pogled dajejo vtis nekoliko okornega in lenega psa, je to prepričanje vse prej kot pravilno. Aktiven lastnik lahko svojega bernca nauči marsikaj, saj so ene glavnih značilnosti te pasme tudi inteligentnost, igrivost, živahnost in ubogljivost. Nikakršnega dvoma ni o tem, da so pri vzgoji psa najpomembnejši ravno prvi meseci njegovega življenja. Zato mora mala kepica takoj, ko stopi v svoj novi dom vedeti, kje so meje ter tudi, da mora te meje spoštovati. Seveda pa mu morate le-te začrtati ravno vi. Vaša avtoriteta je namreč eden izmed glavnih pogojev za uspešno vzgojo oziroma šolanje vašega psa. Danes je uveljavljenih že ogromno metod oziroma načinov šolanja psa; nekatere med njimi so bolj, druge manj priljubljene. Se je pa pri vzgoji bernca (kot tudi pri drugih pasmah) nujno potrebno izogibati različnim grobim metodam, ki so bile priljubljene zlasti pred desetletji. Danes za učenje psov uporabljamo sodobnejše metode, ki so psom prijaznejše in ne poznajo prisile. Z uporabo teh metod spodbujamo predvsem kužkovo motivacijo na pozitiven način (npr.: Če kuža pravilno sede, dobi priboljšek.) Le na ta način bomo dosegli, da bo kuža vesel, da nas bo imel rad, da ne bo imel nobenega strahu, ter da bo z veseljem naredil vse, kar mu bomo ukazali, saj mu bo zaradi tega lepo. Psu moramo pokazati, kaj želimo, da počne in česa ne maramo. Želeno vedenje pri psu spodbujamo tako, da ga za dejanje, ki nam je všeč, primerno nagradimo. Poznamo pa 3 glavne oblike nagrade: z besedo oziroma božanjem, priboljšek in igračka. Najbolje je, da uporabljamo vse tri metode, in sicer naključno, sicer bo kuža kmalu ugotovil, da npr. za sedi dobi »le« toplo besedo, za prostor pa piškot. Pri vzgoji psa je izredno pomembna tudi njegova socializacija. Pes se mora čimveč družiti z drugimi psi, srečevati mora druge ljudi, vzeti ga moramo s seboj na sladoled oziroma sprehod v mesto, voziti ga moramo z avtomobilom ipd. Vse to bo omogočilo, da bo pes postal naš družinski član, ki ga bomo lahko z veseljem vzeli s seboj kamorkoli. Tisti bolj aktivni lahko s svojim kužkom bodisi opravijo na kakšnem izmed številnih kinoloških društev tudi tečaj osnovnega šolanja, bodisi tečaj za psa spremljevalca, poleg osnovne poslušnosti pa lahko sebe in psa zabavajo tudi z učenjem agility-ja, rally obedienc-a ali psa trenirajo za reševalca ipd. Agility je odličen šport tako za psa kot za njegovega vodnika. Slednji z ukazi usmerja svojega psa med različnimi ovirami. Rally obedience je športna disciplina, kjer vodnik vodi svojega psa po progi, na kateri morata opraviti različne naloge. Obstaja 72 različnih nalog, od katerih jih sodnik, ki pripravlja progo, izbere 15 – 19.

Pes reševalec mora zato, da lahko poišče pogrešanca v ruševinah, snegu, gozdu, v vodi, znati premagovati tudi druge ovire, kot recimo, hoditi po lestvi, ali se splaziti skozi tunel idr.

vir- http:www.pilbpp.com

Skupno število ogledov strani

bernski-pes. Tema Okvir slike. Zagotavlja Blogger.